Zadnje mesece je moja prioriteta in fokus: zdravje na vseh nivojih. Že 18 let se "borim" z avtoimuno boleznijo, z imenom RA (revmatoidni artristis). Že okrog 10 let od tega sem na bioloških zdravilih, se pravi inekcijah in infuzijah. Letos pa je bilo zame res prelomno v rasti, ljubezni in karieri, zdaj še zdravju - in spontano se je zgodilo, da sem prenehala z zdravili. Že par let čutim potrebo po tem, že nekje 4 leta se mentalno pripravljam na ta preskok. Zdravila sem najprej zmanjševala in se učila poslušati telo, nato pa sem si junija dala zadnjo inekcijo.
Kaj vse počnem od takrat naprej bo treba spisati v parih blogih. Za kontekst naj povem le to, da delam s health coachom in sem na sadni dieti. V tem blogu pa bi z vami rada delila izkušnjo, ki se je zgodila med mojim tri tedenskim, samozdravilnim oddihom v gorah.
Zg. Jezersko 22.11.-13.12.
Zgodilo se je neverjetno potovanje samoodkrivanja. Od nore motivacije, do občutka neuspeha, do pritiska zdravljenja in discipline, potem razočaranja, ko sem se prekrševala (zdaj vidim, da sem se morala, to so bile nujne lekcije za naprej), cel čas sem delala namerne premike naprej, razmišljala o čustvih, vzrokih itd.
Coach mi je rekel: "Healing happens in the feminine, discipline is masculine energy."
Zato sem izpustila in si dovolila biti.
Bila sta le še dva dneva do konca mojega "dopusta" in obupala sem nad tem, da bom svojo pot tukaj res dobro končala in da je bilo vse skupaj do konca izkoriščeno ter vredno.
Toliko vzponov in padcev, dvomov... res nisem uspela izpustiti in narediti čustvenega čiščenja, kot sem si želela.
Dokler se nisem predala in zaplavala globoko v svojo senco in čutenje vsega za nazaj. Samo izpustiti sem morala željo in pritisk pa sem se potopila. Skozi to, da sem se fizično počutila res bedno in slabo - zaradi prekrševanja z oreščki in en dan s česnom (Naredile smo božanski surov, veganski sushi. Malo premočen zame.), ki je v meni ustvaril težino in tako dogajanje, da sem čutila, kakor, da se celice znotraj mene tresejo. Nisem mogla zaspati in to sem si pustila. Uživala sem v vsem kar je prišlo na plano in celo noč, do 6:30 bingeala Bridgerton. Zaspala sem za pet ur in naslednji dan nadaljevala z drugo sezono ter slabim počutjem. Hah, cravingov ali lakote nisem občutila, sem pa zato noro težino, riganje, vetrove, napihnjenost, glavobol in na splošno čutenje neke notranje toksičnosti. Res ne vredno. Ali pač...
Prej so bili občasni taki občutki moja normala, zdaj pa čisti wtf, vem, da nisem OK. Iz tega prepuščanja crappy feelingom se je razvilo prepuščanje ostalim, čustvenim feelingom. Ljubezen, strast, občutljivost, flashbacki vseh mojih preteklih zvez in dojemanje, kako se rada prepuščam samemu mučenju s predanostjo. Kako ta strtost v meni vzbudi neko inspiracijo, transformativno razmišljanje, globje čutenje sebe. In kako uživam v tem, da si to kar sama prizadanem. Odpre me, če me stre - in takrat vidim svojo dušo.
Morda sem si vse to odprla z iskrenostjo in potapljanjem v izkušnjo z Ime*. Pa ne sodim tega na sebi, le vidim, opažam, kaj delam. S končanjem druge sezone Bridgertona in resnim bed fizičnim občutkom, z odprtostjo do in aktivnim odpiranjem starih ran (spontano), že cel dan...
Sem na koncu doživela nenačrtovan, neprisiljen, nenadzorovan preboj.
Preboj, za katerega sem mislila, da se tokrat ne bo zgodil in bom odšla iz tega retreata "praznih rok", brez globjega ali drastičnega premika. Končno je prišel - srce se je odprlo in iz nenada so na dan pripluli vsi občutki, ki so bili tako skriti v meni. Z jokom in kriki ter telesom, sem izpustila ogromno razočaranja, žalosti, zamere do družinskega člana*, fantov, bolezni in predvsem jeze. Jeze, ki me spremlja že od odtroštva. Do družinskega člana*, bolezni, kasneje ljubezni. Jezo sem čutila v kosteh in dovolila ter namenila, da se sprosti. Iz kosti, iz enerijskega telesa, preteklosti, iz organov. Res sem dala vse ven, do konca, kakor je šlo, dokler ni ostal mir.
Ko se zdaj pogledam v ogledalo, čutim osvoboditev, nov nivo spoštovanja in občudovanja - ter vidim bojevnico.
Hvaležna sem za vso podporo in ljubezen, ki jo imam v prijateljih in družini. Je nor blagoslov, na katerega se lahko naslonim, ko mi je težko. In iz tukaj čutim, da bom črpala moč za moje naslednje korake naprej.
Glede ljubezni pa: naj se mi pokaže, takšna kot je. Ne bom se več delala, da jo poznam.
Hvala. Hvala. Hvala.
Yorumlar