Ko pomislim na to, kolikokrat sem se že levila - koliko verzij sebe že prerasla, včasih kar ne morem verjeti. Vse se zdi kot neko drugo življenje, moje prejšnje verzije pa kot sanje, ki se jih le še bežno spominjam.

 

Si to tudi ti?…

 

Šla sem čez toksično pozitivno, možato in egoistično, nesprejeto, odrinjeno in s sklonjeno glavo, pridušeno iskrico v očeh in cmokom v grlu. Čez feministko, upornico sistema (dobro, to pač sem še vedno), hipijko, prestrašeno in željano ugajati…

Dokler nisem končno odvrgla vseh tej plasti, ki so me meglile in niso bile moja resnica. 

 

Prosila sem za pomoč in jo prejela.

 

Začel se je odkrivati žar, dvignjena glava, resnična in avtentična samozavest ter izraznost. Dala sem si dovoljenje biti brez skrbi o tem, kdo me gleda in kaj si misli. Začela postavljati jasne meje, čutiti ljubezen do sebe, sočutje in toplino do vsega kar je. Povezala sem se s svojim telesom, se odločila zaupati in si dati pomembnost. Naučila sem se, kako to deliti z drugimi, naredila velikokrat težke korake in odločitve, a moja luč je bila že presvetla, da bi jo spregledala, zato sem ji sledila. 

 

Vsak težek korak, dvom, občutek nejasnosti in kaosa v meni, sence ter vzorci, ki se radi še vedno oglasijo in želijo na površje, mi dajo vedeti, da sem na pravi poti. In da bom ugledala zoro nove realnosti hitreje, kot si mislim. 

 

Poslušala sem svoj notranji glas, ki me vodi kljub temnim pogledom in mislim polnim ljubosumja, ki so me spremljale izza ovinka in čakale, da naredim napako in padem nazaj dol. Včasih bi se ob tem povlekla vase, začela dvomiti in se skrivati, iskati načine kako jim pobegniti. Danes pa mi gre kar na smeh, ker vidim in razumem resnico za tem. 

 

Dovolj imam strahov, skrbi, obsojanj, poskusov tlačenja se v kletko družbenega sprejemanja. Saj se vsake toliko še pojavijo, tudi oni se levijo z mano, a vsak dan se odločim ZASE, svetiti v svoji avtentičnosti in moči ter ob tem neizmerno uživati.